Naša življenja so se v zadnjih mesecih precej spremenila. Zagotovo si pred enim letom nismo predstavljali, da se bo pojavil koronavirus, zaradi katerega se bomo šolali na daljavo, nosili maske, gotovo si nismo mislili, da bo razkužilo postalo del našega vsakdana in da se ne bomo smeli družiti. Koronavirus kroji naša življenja. Čeprav v začetku morda virusa nekdo ni jemal resno, smo kar hitro morali ostati v karanteni. In to za več mesecev.

Šolanje na daljavo je sprva sicer izgledalo težko izvedljivo, vendar smo se kasneje le navadili na novo realnost. Šolsko leto smo na srečo zaključili v šolskih klopeh in smo se tako lahko dokaj normalno poslovili od tistega čudnega šolskega leta. To šolsko leto se je začelo v šolskih klopeh. Navajeni smo bili že na maske in razkužila, zato se ni bilo težko vključiti v pouk z ukrepi, je pa res, da smo imeli več dela s čiščenjem stolov, miz, zagotavljanjem medsebojne razdalje … Na vprašanje, kako koronavirus vpliva na moje učenje, lahko preprosto odgovorim, da ni nekih velikih sprememb. Seveda mi manjka razlaga, vendar se mi zdi, da jo z videokonferencami vsaj malo nadomestimo. V karanteni imam tudi več časa za učenje, urnik pa si lahko naredim sama. V šoli je veliko lažje, saj nam učitelji dobro razložijo snov, skupaj jo predelamo in razložimo. Res sem hvaležna učiteljem, ki se trudijo, da nam snov dobro razložijo tudi na daljavo. Kadar delaš sproti in si pri delu zbran, je tudi pouk na daljavo zelo učinkovit. Seveda pa je drugače, kadar si v razredu s sošolci, v karanteni ti res manjka stik z ljudmi. Moram reči, da sem se med spomladansko karanteno naučila marsikaj novega, tudi to, da moramo tudi kdaj iz svoje “cone udobja”. Če je nekaj obvezno, je obvezno za vse. Nosimo maske, umivajmo si roke, ne družimo se z ljudmi. Res se poskušam držati vseh ukrepov, za svojo varnost, za varnost svojih bližnjih, starejših in na splošno vseh ljudi. Res mi ni bilo prijetno, ko smo ostali doma za več mesecev, vendar pa ne morem reči, da sem se počutila zelo slabo. Počutila sem se v redu, bila sem z družino, delala za šolo, gledala televizijo, hodila na sprehode … Upam, da ta jesenska karantena ne bo trajala dolgo, da se bomo kmalu vrnili na stare tirnice.

Želim si, da bo v tem času šola na daljavo dobro potekala, da bomo imeli videokonference, kjer se bomo lahko videli z učitelji in sošolci, želim si, da bomo pazili nase in na druge, da bomo vsi upoštevali ukrepe, saj le tako lahko preprečimo širjenje virusa. Upam, da se bomo potem končno vrnili v življenje, ki smo ga vajeni.

Kiara Katalinič, 8. a